Spomin
Dve leti brez tebe mami...
Danes minevata dve leti, odkar te ni več. Dve leti praznine, tišine in tistega občutka, da nekaj manjka-vedno, povsod...
Marija PEČKO
iz Zg. Porčiča 115
Zelo sva bili povezani. Bila si moj dom, moje zatočišče, moj glas razuma in srce topline. Tvoj smeh še vedno slišim v spominu, tvoj glas mi odzvanja v mislih, tvoj objem mi manjka vsak dan. Včasih se zalotim, da bi ti rada nekaj povedala-nekaj lepega, nekaj smešnega ali pa samo vprašala za nasvet. In potem se zaveš...da ne moreš več.
Ampak čutim te. V drobnih trenutkih. V vonju domače juhe, ki si jo znala pripraviti le ti. V pesmih, ki sva jih poslušali. V soncu, ki poboža obraz.
Pogrešam te, mami. Vsak dan. In čeprav bolečina ne izgine, se učim živeti z njo-ker si mi ti dala moč, da zmorem.
Hvala ti za vse, kar si bila.
Za vedno v mojem srcu.
Žalujoči: vsi njeni otroci z družinami
Spomin … edini, ki ostane močan nad vsem, edini cvet, ki ne uvene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.