Ostajaš. Kot nemi krik, molk ki kriči, govor brez glasu, za nasmehom skrita solza. Med spomini si dragulj, ki sijaja ne izgubi.
Spomin je kot pesem, ki v srcih odzvanja, spomin je kot cvet, ki nenehno poganja, spomin je svetloba, ki dušo obliva, spomin je ljubezen, ki v srcih prebiva.
Ko nekoga izgubiš, ko odnese s seboj del tebe, šele takrat se zaveš, da ga ljubiš bolj kot sebe.
Tam, kjer sta vidva, ni sonca,
ne luči,
le vajin nasmeh v srcih še
vedno nam živi,
a nihče ne ve, kako zelo, zelo boli.
Težko je pozabiti človeka, ki bil ti je drag, še težje je izgubiti ga za vedno, a najtežje je naučiti se živeti brez njega.
Spomin je kot pesem, ki v srcih odzvanja, spomin je kot cvet, ki nenehno poganja, spomin je svetloba, ki duši obliva, spomin je ljubezen, ki v srcih prebiva.
Spomin…edini, ki ostane močan nad vsem, edini cvet, ki ne uvene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.
Ni smrt tisto, kar nas loči in življenje ni, kar druži nas. So vezi močnejše, brez pomena zanje so razdalje, kraj in čas.
Spomin … edini, ki ostane močan nad vsem, edini cvet, ki ne uvene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.
Niti zbogom nisi rekel, niti roke nam podal, neusmiljena te smrt je vzela, a v naših srcih vedno boš ostal.
Spomin … edini, ki ostane močan nad vsem, edini cvet, ki ne uvene,
edini val, ki se ne razbije,
edina luč, ki ne ugasne.
Tam, kjer si ti, ni sonca, ne luči,
le tvoj nasmeh v srcih še
vedno nam živi,
a nihče ne ve, kako zelo, zelo boli.
