V 81. letu je umrl
ŠTEFAN TUŠEK
upokojeni čevljar, iz Cankarjeve ul. 8, Sv. Trojica
Pogreb bo v ponedeljek, 23. oktobra 2023, ob 15.00 uri na pokopališču pri Sv. Trojici v Slov. goricah.
Žara bo položena v mrliško vežo uro pred pogrebom.
Molitev bo v mrliški veži v nedeljo ob 18. uri.
Žalujoči: vsi njegovi!
Vsa toplina tvojega srca
in vsa tvoja ljubezen ostajata za vedno z nami.
3 Vpis v žalno knjigo
Darko Fras
Spoštovani zbrani!
Dovolite, da na željo domačih spregovorim nekaj besed v slovo našemu dragemu Štefanu Tušek. S težavo sem sprejel to nalogo, pa vendar je ne bi mogel odkloniti, saj so bila naša življenja zelo prepletena in čutim do njega izredno hvaležnost in spoštovanje. Slovo nikoli ni lahko, še posebej, če se poslavljaš od osebe, ki ti je bila blizu, ki ti je veliko pomenila. Pa vendar je minljivost življenja nekaj, kar moramo sprejeti in v čemer smo vsi enaki, kot smo enaki pred bogom. Tudi Štefan je bil kristjan. Morda ni ravno vsako nedeljo obiskoval cerkve, vem pa, da je živel krščanske vrednote in upam, da mu je bilo slovo zato nekoliko lažje.
Rodil se je leta 1943, ko sta se oče Štefan in mama Štefica z bratom Vladom in sestro Nevenko sredi vojne vihre morala izseliti iz Zagorja v Slavonijo. Staršev nikoli ni spoznal, saj sta umrla ob bombardiranju, ko mu je bilo komaj 9 mesecev. Vse tri sirote je vzel pod streho njegov dedek, ter jih odpeljal nazaj v Zagorje, natančno v Markovščico, kjer je preživljal svoje otroštvo. Kljub veliki revščini so mu omogočili, da se je pri stricu Bobeku in v bližnjem Golubovcu izučil za čevljarja.
Takoj ko se je izučil, ga je k sebi v Maribor vzel bratranec, ki ga je Štefan klical stric Drago. Tu se je najprej zaposlil pri čevljarju Moškonu, nato pa kot mizar v Lesliku. Med služenjem vojaškega roka v Peči pri Kosovski Mitrovici se je spoprijateljil z Avgustom Seničarjem in ko se je leta 1965 vrnil nazaj v Maribor, se je zaposlil kot monter v podjetju Atmos.
V tem času je obiskoval sestro v Sv. Trojici in tam spoznal tudi svojo Ireno. Štefan je v šali večkrat rekel: »ak si očeš babu najti moreš samo v Trojico na žegnaje iti«… V resnici pa se je iz simpatije kaj hitro vnela ljubezen.
Štefana je verjetno prav želja, da bi ustvaril pogoje za družino, gnala naprej s trebuhom za kruhov v tujino. Tako je leta 1965 odšel najprej sam v Nemčijo, že leto kasneje, pa je z seboj odpeljal tudi Ireno, ki je takrat še mladoletna z očetom že delala v Avstrijskem Vorarlbergu. Leta 1968 sta se poročila v cerkvi Sv. Trojice, še istega leta se jima je rodil sin Dani in štiri leta kasneje še Miran. Štefan je sprva poprijel za razna dela, kmalu pa se zaposlil kot krojač usnjene galanterije in postal pravi mojster za delo z usnjem. Njegove usnjene jakne so se lahko kosale z vsako konfekcijo in modo. Morda je šlo to že v pozabo, da je prav Štefan zašil prve usnjene kombinezone radgonskim spidvejistom, ki so bili v tistem času zelo uspešni v mednarodnem merilu.
Čeprav je bil med sodelavci in sosedi v Altensteigu v Schwarzwaldu zelo priljubljen in so jih zelo prijazno sprejeli, je Štefana srce vseskozi vleklo nazaj v domovino. Tako so v času dopustov in praznikov pridno zidali hišo v Sv. Trojici in čeprav še ni bila niti prav dokončana je z zadnjimi prihranki v Nemčiji kupil šivalni stroj in se z družino vrnil v domovino.
Tako sta z ženo Ireno leta 1978 odprla čevljarsko delavnico na Ruški v Mariboru, kjer sta ustvarjala in služila kruh za preživljanje družine vse do njegove upokojitve leta 2000. Tudi po upokojitvi je Štefan v svoji domači delavnici ustvarjal še naprej, saj smo ga vsi še naprej obiskovali in si nismo mogli predstavljati, da bi ga lahko kdo drug nadomestil.
Veliko veselje so mu predstavljali vnuki Aljaž, Blaž, in Nejc, vnukinji Nuša in Tjaša, ter v zadnjem letu pravnuk Narim. Žal je prehitro izgubil sina Mirana, ki ga je zelo pogrešal. Je pa Štefan našel v pokoju več časa za svojo dušo in skupaj z družino z velikim veseljem obdeloval svojo gorico in vikend v rodnem Zagorju, zraven brata Vladota, katerega je tako rad obiskoval. Še prav živ mi je spomin, kako srečen je bil, ko je Miran organiziral izlet v Zagorje za vse sorodnike in prijatelje, ki imajo tam korenine.
Morda so ga prav težke razmere pod koncu druge svetovne vojne in odraščanje brez staršev v še bolj revnem Zagorju naredile tako skromnega in utrdile do te mere, da mu v življenju nič ni bilo težko, da je ob garanju in skrbi za vsakdanji kruh in preživetje družine vedno znal najti še smisel za humor in veselje do življenja.
Štefan ni bil človek velikih besed, je bil pa mož beseda. Pravzaprav je bil ob vsej svoji skromnosti zelo bogat. Imel je namreč zlato srce in zlate roke.
Delo mu je šlo od rok in prav užitek ga je bilo gledati, ko je bil še pri močeh, kako spretno in mojstrsko je opravljal svojo obrt. Ni je bilo jakne, pasu, čevlja ali stvari, ki je ne bi znal izdelati ali popraviti.
Štefan je bil tudi podporni član številnih društev, Rdeči križ, Gasilskega društva, Turističnega društva in na zadnje tudi Društva upokojencev Sv. Trojica.
Zaradi njegovih spretnosti in znanja je bil povsod cenjen in spoštovan delavec, zaradi svoje dobrosrčnosti in odkritosti pa je spletel tudi veliko prijateljskih vezi. Njegovo edino in pravo plačilo nikoli ni bil denar. Spomnim se, da mi je bilo na začetku skoraj nerodno, ko sem ga vprašal za račun. Tako skromen je bil. »Vredu je, buš več dal za jen gemišt«, ali pa »Bog plati-Marija vrati«, mi je velikokrat rekel in se nasmejal od srca.
Žal pa je tudi njega doletela zahrbtna bolezen sodobnega časa. Čeprav je bil korenina in se je zavedal, da ga bolezen premaguje, tega do zadnjega ni hotel pokazati. Tako je, bogu hvala, v septembru dočakal svojih 80 v krogu najbližjih in še skoraj do zadnjega zahajal v svojo delavnico v kleti. Bolezen je napredovala in kljub vsemu trudu zdravnikov in medicinskega osebja je naposled premagala njegovo utrujeno telo.
Zaspal je mirno in tiho odšel od nas. Tako kot je živel. Z Štefanom smo izgubili moža, očeta, dedka, pradedka, velikega prijatelja, predvsem pa človeka, ki nam je vsem lahko bil vzor skromnosti, delavnosti, spoštovanja vseh, ljubezni do žene, družine in domovine. Ponosni smo, da smo ga imeli med sabo. Pogrešali ga bomo, spomin na njega pa bo za vekomaj ostal med nami.
Izrekam iskreno sožalje vsem domačim in ostalim žalujočim, Štefanu pa želim miren počitek in mu kličem zbogom ter nasvidenje morda nekoč tam nekje za mavrico.
Karl Škrlec
Iskreno sožalje
Lidija Kurnik
Iskreno sožalje 🖤
Comments are closed.